Čudovito vreme za vikend je naravnost klicalo po sprehodih. Tako sva se v soboto odpravila na Lisco, kjer pa je vse razrito in prav nič lepo. Priprave na smučarsko sezono (ali kaj?) so zgleda v polnem teku, le da je ogromen Tončkov dom že od 15. t.m. zaprt in je nasploh v prav klavrnem stanju. Pravzaprav bi rekel, da žalostno propada. Tako sva spila čaj v Jurkovi koči in se kar kmalu odkotalila nazaj proti avtomobilu, ki sva ga pustila malo višje od Brega.

Za nedeljo sem razmišljal o poti okoli Vinske Gore, a je kolega odpovedal udeležbo, zato sem se odločil za Kopitnik, ki ga je pred dnevi posredno predlagala Maxi. Ker sem pot iz Rimskih Toplic že prehodil in me ni mikalo, da bi jo ponovil, sem se odpeljal do Marnega, od tam pa v Turje. Tudi ta pot me bolj ali manj ni navdušila, saj jo kar veliko poteka po cesti, a v zadnji četrtini postane prijetna za hojo, ko prečiš široke travnike mimo osamljenih oz. zapuščenih kmetij.

Zanimivo je, kako se (kot je to zadnjič že ugotovil Kuris) je treba le povzpeti nekoliko višje, da vidiš pol Slovenije. Tako se s te strani Kopitnika vidi vse do Triglava, Ojstrice, Raduhe itd. Od bližnjih, bolj domačih hribov pa sem občudoval cel greben Šmohorja, ki se na skrajnem koncu prelije v Gozdnik.

Koča na Kopitniku polna, na vrhu nikogar. Spustil sem se do Gor (tudi tam koča polna ljudi, ki so se pripeljali na nedeljsko kosilo - treba preverit kuhinjo), od tam pa nazaj do avtomobila.

Kopitnik slikan z Gašperjeve koče

ps. bo treba preverit še pot iz Zidanega Mosta.

Ponedeljki so fajn za koncerte, ker se tako teden začne s pričakovanjem in če je to potem izpolnjeno, je cel teden lepši.

Prvi nastopi prekmurski duo Hexenbrutal. Začetek je zelo Dälekovski, a kmalu postane precej bolj nojzerski. Fantoma se na odru vidi, da se igrata in uživata, glede na prejšnja dva nastopa, ko sem ju imel priložnost videti, pa sta precej pridobila na samozavesti, kar se tudi opazi v igranju. Razpon je nekje med bendom za ples in totalnim nojzom, saj Hexenbrutalca bolj ali manj vsak komad razgradita in veliko improvizirata. Sam bi rad slišal več kakšnih Nintendo zvokov, saj je njuna glasba preveč zabasirana, zadamfana, brez visokih tonov (razen činel).

Lightning Bolt pa je bend zaradi katerega sem sploh prišel. Noise rock dvojec me je navdušil s plato Wonderful Rainbow (2003) in ljubezen zapečatil z Hypermagic Mountain (2005). Roko na srce (in v opozorilo potencialnim slušateljem): plati nista poslušljivi, v klasičnem pomenu besede. Še nikoli nisem prišel od začetka do konca, ne da bi prekinil vmes. Zadeva je precej glasna, predvsem pa navdušuje kreativen pristop k ustvarjanju, saj Lightning Bolt sestavljata samo basist in bobnar. In v Ljubljani sta se oba izkazala za totalna obvladača. Prvo pozitivno presenečenje je bilo že to, da nista nastopala na odru, temveč med publiko v parterju. Čeprav sta bila neozvočena, lahko brez zadržkov rečem, da je to bil en najglasnejših koncertov v mojem življenju. In ko ob bendih ala Isis uporabljamo besedi “zvočni zid”, delamo krivico Lightning Bolt. To, je zvočni zid!!! Basist ima za sabo mnoštvo doma predelanih ojačevalcev, ter nepregledno število efektov pod nogama in lahko rečem da oboje s pridom uporablja. Zanimivo je opazovati, kako lahko nekdo na petstrunskem basu za malo malico poje cel bend. Anytime! Potem pa še bobnar!!! Žival!!! Tako močnega, vzdržljivega in kreativnega  bobnarja pa že dolgo ne! Upam, da v publiki ni bilo veliko njegovih stanovskih kolegov, saj jim je celo uro nabijal komplekse. V najboljšem primeru so se lahko naučili, kako je treba udariti po opni. Dodaten učinek je povzročala še totalno sick maska, ki jo je imel zavezano na glavi, pod njo pa mikrofon, skozi katerega so prihajali ven nekakšni distorzirani vzkliki.

Najbolje je včerajšnji koncert povzel dobri doktor, rekoč: bolano! V najžlahtnejšem pomenu besede.

ps. ponovno pohvala tudi Bubi za pogum in za to, da se je držala tajminga. Tako smo bili v Celju že ob enih zjutraj, kar niti ni tako pozno, da ne bi bil ob osmih že čil in spočit v pisarni.

S Kurisom sva se že nekaj časa dogovarjala za pohod na Veliko Kozje. V nedeljo je končno prišel tudi lep(ši) dan v vikendu, zato sva že ob 7ih brenčala proti Radečam od koder sva imela vlak nazaj v Zidani Most. Odločila sva se namreč, da začneva tam in sestopiva nazaj v Radeče.

Vlak je bil prazen, kakor je bilo tudi pričakovati za nedeljsko jutro. Strojevodja je imel odprto kabino, zato sva ga lahko opazovala pri vožnji. Zanimivo, kako vožnja z vlakom izgleda drugače, ko gledaš naravnost. Kondukter naju ni opazil ali pa se je tako zatopil v pogovor s kakšno mladenko, da mu je bilo preprosto vseeno za naju in nama vožnje ni računal. Po dvominutni vožnji v Zidanem Mosti izstopiva. Ta siva postaja me je vedno navdajala z nekakšno melanholijo, nostalgijo. Od kar pomnim je enaka, s svojimi “sumljivimi” tipi, ki se skrivajo po kotih s tistimi usnjenimi potovalkami iz nekih drugih časov in čakajo da unovčijo svojo vozovnico za boljše življenje.

Mahneva jo proti zidanemu mostu in ga prečiva. Savinja spodaj izgleda svinjska in počasna ter globoka, vsekakor zelo drugačna od tiste, ki v Logarski dolini začne svojo pot proti Savi. Takoj na drugi strani naju kažipot usmeri levo na ozko cesto ob železniški progi, kjer se dva avtomobila težko srečata. Kar nekaj časa traja pot ob progi, pogled na drugo stran reke pa daje občutek, kot da se sprehajava po Gazi ali kakem drugem kriznem območju. Kamnolom, megla, dva uniformiranca - delavca - pod cerado in motorist, ki se jima približuje. Seveda se nič ne zgodi in na skrivaj si oddahnem, saj je domšljija že vrtela film grobega posega v pravice motorista.

Pot nato zavije na makadam, ki mimo smučišča vodi naprej do gašperjeve koče, ki je od konca oktobra zaprta. Škoda. Tukaj sva že nad oblaki in odpre se lep razgled na Kopitnik. Pot od koče dalje poteka skozi gozd in je polna mokrega listja, a prijetna in razgibana.

Po dobri uri in pol prideva na sedlo, od koder je do vrha še slabe pol ure. Čeprav iz doline izgleda vrh porasel, nudi obiskovalcu fantastičen razgled. Čisti presežek prostora. Kum, trboveljski dimnik, Kopitnik, Triglav, Kamniško - Savinjske alpe, Raduha, Peca, Mrzlica, Gozdnik, Šmohor, Pohorje…

Sendvič, suhe marelice, čaj, popolna tišina. Vrneva se nazaj do zgoraj omenjenega sedla in nadaljujeva v smeri Radeč, mimo dveh osamljenih kmetij. Lastnikom kar malo zavidam lepo okolje, a racionaliziram z zimskimi razmerami. Ma pomoje jim vseeno nič ne manjka.

Sestop do Radeč ni tako zanimiv kot vzpon iz Zidanega Mosta, saj skoraj pol poti poteka po cesti, ki je precej strma in neprijetna za kolena. Kljub vsemu kar kmalu prideva v dolino, na železniško postajo, kjer sva zjutraj začela. Kosilo pri Križišču, ob treh pa že nazaj v Celju. Super izlet!

Kratki, mrzli in deževni dnevi so kot nalašč za branje pod toplo odejo. McEwanov roman Otrok o pravem času je zelo intimna pripoved o izgubi edinke, o strahu pred soočenjem z izgubo, o predajanju melanholiji in nenehnem preizpraševanju samega sebe ter podoživljanju preteklih dogodkov. McEwan odlično prepleta aktualne dogodke, politično delovanje, flashbacke in razmišljanja “kaj bi bilo, če bi…”, v zgodbo, ki te potegne vase še preden se dobro zaveš. Siva zgodba, se vseeno konča obarvano, a hromeči strah pred izgubo vseeno ostane poglavitna misel, ko odložiš knjigo. Odlično oz. food for thought.